Ljudje so že od nekdaj stali na kakšni deski, ki je plula na vodi in veslali. O tem, kdaj je postala to tudi oblika rekreacije, pa kroži več mitov. Nekdaj naj bi bil to ritual na Havajih, ki pa se v pisnih virih ni ohranil. O kakšnem veslanju na deski niso pisali niti veliki angleški raziskovalec in morjeplovec James Cook, ne škotski pisatelj in esejist Robert Louis Stevenson in tudi ne ameriški novinar in aktivist Jack London, ki so se zadrževali v teh krajih. Res pa je Cook v svojem dnevniku zapisal, da je na Tahitiju videl kanuista, ki je ujel val. In ni bil edini, mnogi raziskovalci so videli polinezijske ribiče ali brodnike, ki so stali v svojih kanujih in veslali čez čeri in grebene, da bi s sulico ujeli ribo.

A SUP ali Stand Up Paddling, po naše bi temu lahko rekli veslanje v stoje, kot šport se je vsekakor začel na Havajih. Prevod iz havajskega poimenovanja Ku Hoe He’e Nalu bi lahko bil: stati, veslati, deskati, val. Kar je precej natančen opis športa – stojimo, veslamo, plujemo z desko na mirni ali divji reki, jezeru ali morju.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo Američana, ki ne bi vedel za t.i. »Waikiki Beach Boys«, znano skupino Havajcev, ki so delali na še bolj sloviti Waikiki plaži ob luksuznih hotelih. Ti niso le zabavali turiste, ki so si želeli bolj vznemirljiv dopust, ampak tudi zelo dobro poznali ocean, njegove valove, tokove, plimovanje in bili glavni »krivci« za oživitev deskanja na valovih kot športa. Brez njih bi bilo deskanje povsem pozabljeno. Ti fantje so se tudi prvi spomnili, kako bi najlažje s fotoaparatom spremljali bogate hotelske goste v morje in ovekovečili njihove prve ure na valovih. Tako so se stoje na svojih dolgih deskah, s stranski vesli in Kodakom okoli vratu zapodili v morje, takoj za adrenalina željnimi turisti in jih fotografirali na njihovih prvih deskarskih korakih. Od tu tudi izvira poimenovanje SUP-a kot Stand Up Paddle Surfing v “Beach Boy Surfing”. Prakso tovrstnega fotografiranja so ohranjali vse do konca sedemdesetih let, dokler longboardi niso postali krajši, fotoaparati pa vodoodporni. Fantje, ki so delali na plaži, so eden za drugim opuščali supanje, a na srečo se je še našel kdo, ki ga je ta aktivnost zabavala. Eden teh je bil John Zabatocky, danes 92-letni gospod, ki še vedno SUP-a. Tudi on je začel deskati z veslom, da bi posnel boljše fotografije, a se je nad športom tako navdušil, da ga je vse pogosteje zamenjal za deskanje. Menda naj bi ta dejavnost prevladovala tudi na Soči v 80. Letih, dokler reke niso zavzeli kajakaši in raftarji.

A prava renesansa za SUP se je začela poleti 2000, ko nikjer ni bilo valov in je bilo morje ravno kot palačinka. Takrat so profesionalni deskarji, kot so Laird Hamilton in Dave Kalama (otoku Maui), pa Brian Keaulana, Mel Pu’u in Bruce De Soto (otok Makaha) ugotovili, da je ta aktivnost zanimiva sama po sebi in tudi odličen trening za celotno telo. In ne samo to, celo zelo zabavno je. Kadar ni bilo valov, so pograbili svoje dolge deske, ki so bile malo bolj širše, debelejše in težje, zgrabili še veslo in zakorakali v mirno morje.

V 2004 je tako Brian Keaulana prvič vpeljal supanje kot del športnega dogodka Buffalo’s Big Board Classic, ki ga je vsako leto organiziral njegov oče. Bil je eden najbolj priljubljenih delov tekmovanja in novinarji so na veliko pisali o tem. Tako se je rodil SUP, se začel popularizirati in kmalu postal globalno popularna športna aktivnost, s tekmovanji od avstralskega Noosa Festival of Surfing and Malfunction do manjših tekmovanj na britanski plaži v Brightonu.

SUP-amo lahko nekaj metrov stran od nabito polnih zalivov, kjer se deskarji grebejo za val, na reki, jezeru, ali pa sredi širnega oceana. Svetovni šampioni v deskanju, kot so Keaulana, Kalama, Hamilton in Kalepa, pa zvezde deskanja Tom Carroll, Rob Machado, Joel Tudor, Josh Constable in Chris de Aboitiz postavljajo nove smernice športa, ki vsakomur omogoča, da uživa na valovih.